Minilo je natančno 11 let. 11 let, od kar sem šla sama na odpiljeno pot po Radžastanu. To je bilo moje zadnje solo popotovanje in me spremenilo najbolj od vseh dotlej.
Potem se je vmes zgodilo življenje
Kaj življenje, pet njih! Dve rojstvi zame najlepših bitij na tem planetu. Popolna predanost dvem kepicam, ki rasteta v dva divja, ampak v srcu res krasna fanta. Prvi lasten dom. Popolna prenova stare hiše, opremljene z ljubeznijo do zadnjega detajla. Leta kronično bolnega otroka. Vikendi v bolnicah, dnevi in noči nege in skrbi. Službe, ki se niso nikoli končale, in so te zahtevale ravno tako celega. Odpovedi, tveganja, uspehi. Razhod zveze, ki je bila v tolikih vidikih slaba in težka, a na trenutke tudi zelo lepa. Koliko lepih novih krajev smo skupaj videli, mnoge ste v storyjih prepotovali z nami.
Razhod. Izguba doma. Selitev. Soočanje. Galaksijski udar ljubezni, ki je sestavila razbite koščke v meni. Odločitev, da vse, tudi službo, postavim na novo. Odločitev, da pritisnem gumb za reset. Se ustavim. Moj notranji glas in telo mi prvič nista ugovarjala.
Odločitev, da grem sama čez Atlas
In prišla je odločitev, da se podam na svojo najbolj noro pot doslej. Na road trip čez Atlas, čez maroške puščave in oaze, pa vse do čudovitih kasbahov, kjer so med drugim snemali moj najljubši film Gladiator. Z avtobusom čez Visoki Atlas v Marrakech, mimo romantične Casablance z vlakom, vse do starega Fesa. 2000 kilometrov fascinantnega Maroka. Jaz, kup navigacije, rentana Toyota Yaris, busi in vlaki. Novi ljudje, obzorja, doživetja, nove perspektive.
“Zagotovo sem malo nora. Ampak bolje biti malo nor, kot v sebi malo mrtev,” sem si rekla in rezervirala letalsko karto in avto.
Te ni bilo nič strah?
Najpogostejše vprašanje, ki sem ga med potjo in po njej dobila, je bilo: “Te ni bilo nič strah? Kako si zbrala pogum?” Moram biti odkrita. Nič. In nič poguma ni zahtevala od mene pot, v smislu strahu, da se kaj ne bi dobro izšlo. Potovanj me ni strah. Ni mi ga bilo treba premagati, torej. Zame so potovanja le veselje in vznemirjenje. Pride trenutek na potovanju, ko mi je nelagodno, a o tem ne razmišljam vnaprej ali za nazaj. Zvenelo bo out of this world, a je iskreno.
Moj strah ni umreti, bojim se, da ne bi zares živela. Še ko so po drugem porodu v porodni sobi kričali, da bom izkrvavela, sem bila v sebi pomirjena. Vedela sem, da sta otroka na varnem in da sem živela polno življenje.
Strah je različnih oblik
Premagati pa sem morala v zadnjih letih nekaj drugih močnih strahov.
Neskočno strah me je bilo zapreti vrata hiše, ko sem se po razhodu odselila iz našega doma. Toliko domov sem izgubila v življenju in na vse pretege sem se oklepala tega, ki je bil naposled moj, in življenja v njem, ki ni delovalo. Čeravno sva umirala na obroke. Ko sem vrata naposled zaprla, odnesla še zadnjo škatlo v kombi, sem izza presunljive žalosti začutila moč. Moč. Strah sem premagala. Srce je še bilo.
Strah me je bilo, kaj bo razhod prinesel fantoma. Kaj če bosta dajala v sebi čez vse to, kar sem jaz kot otrok? Kaj če bosta v tednu, ko sta pri enem staršu, neskončno pogrešala drugega? Nič od tega se ni zgodilo. Bila sem opremljena z znanjem, česa ne smeva narediti in kaj morava, da se bosta še naprej počutila varna in ljubljena. Še nikoli nista bila tako nasmejana in lahkotna.
Strah me je bilo iti nazaj v najem. Kaj če nikoli več ne bom imela doma? Kako bom v tednu brez otrok? Kdo sploh še sem brez mojih dveh fantov? Kaj če ne bom finančno zmogla? Zmogla sem. Ni enostavno, a rešitve prihajajo ena za drugo.
Strah me je bilo pustiti stresno službo in način dela. Čeprav me v lastnem življenju ni bilo več. Kako bom naprej? Kaj drugega kot to, kar res obvladam, mi sploh lahko prinese dohodek? Pa so se v hipu pokazale priložnosti, ki so pomagale začeti graditi meni bližjo pot.
Strah me je bilo Marku reči grem, ko me je povabil na sprehod. Kaj če bom znova ranjena? Še nikoli se nisem počutila tako ljubljeno.
Z vsako potjo k sebi sem močnejša
Vse te pogumne odločitve so me vodile do poti v Maroko. Z vsako sem samo močnejša, srečnejša, lažja, bliže sebi. Strah in pogum sta različnih oblik in vsak se česa boji in vsak je v čem pogumen. Da premagaš strahove, ni druge, kot da narediš tisto, česar te je strah. Dovolj je že en sam majhen premagan strah, da začutiš svojo moč, ki je nato nekje v tebi za vedno zasidrana in jo lahko preneseš na vse druge situacije v življenju. Pa recite, če ni vredno.
In ta moč ima nekaj skupnega pri vseh oblikah strahov. Ko plane izza ograje, izza zidov strahu, ko jo spustimo na plano, te nič več ne ustavi. In se ne pusti več zapreti. Potem ne veš več, česa te je bilo prej tako zelo strah. Samo za odriv gre. Za odločitev. Prvi korak. Nič drugega. Od tam naprej zmoreš. Medtem si se namreč naučil preživeti.
In na drugi strani ograje se vse presenetljivo dobro izide. Kajti poti k sebi ne morejo biti nikoli napačne in nikoli slabše kot prej.
Ti je zapis pomagal? Preberi še zapis o tem, česa me je naučilo prazno gnezdo.
