Sanja Macur Sindrom praznega gnezda ločitev
Zapisi

Česa me je naučilo prazno gnezdo?

Po najinem razhodu in odločitvi za deljeno skrbništvo imam dve vrsti tednov. Tiste, ko sta otroka pri meni, in tiste, ko ju ni. Oboji so lahko čudoviti in oboji težki, ampak slednji so na trenutke težki za popizdit. Pa čeprav vem, da je zanju krasno poskrbljeno in da sta srečna. Čeprav sta le ulico stran in ju vidim vsak dan.

Takrat imam resne težave s sabo. Obrnem se na vsak klic Mama na ulici, sprehajam se okrog otroških igrišč kot izgubljeni kuža, vstajam pred budilko, ko je čas za šolo, grem ponoči spat v katero od njunih postelj in se ne znajdem v dnevu, ki nima omejitev. To me dela nemirno in na trenutke zelo, boleče prazno. In te praznine se, ugotavljam, ne da kar tako zapolniti.

Pravijo, da je to sindrom praznega gnezda, ki ga imam na nesrečo ali pa na srečo priložnost izkusiti dokaj mlada. Zakaj na nesrečo, je jasno. Pogrešam ju kot Sahara vodo. Zakaj na srečo? Ker imam že zdaj priložnost dojeti, da se ni pametno, kot mama in kot zaposlena, povsem dati na stran. Izginiti kot jaz, Sanja, s svojimi željami, sanjami, hobiji, čustvi, talenti.

K temu sem precej nagnjena. Postavljanju svojih želja in potreb v ozadje, namreč. Verjamem, še marsikdo. Na prvi pogled ni s tem nič narobe. Rada grem tja, kjer uživata, kuham, kar rada jesta, berem in gledam, kar jima je zanimivo, se naučim športe, ki jih rada igrata, organiziram obisk prijateljčkov, sem tam, ko me rabita in tudi, ko me čisto zares ne. Oddelam v službi vse, kar je treba in še več, kadar koli je treba.

Sanja Macur z otrokoma

Ko pa je gnezdo prazno, te življenje postavi nazaj v središče. In zlahka ugotoviš, da se v ospredju svojega življenja ne znajdeš več prav dobro. Na novo se moraš najti.

Že danes si zato polagam na srce, da ni povsem nepomembno, ali imam kakšen hobi kot k hobijem spodbujam otroka. Ali imam družabno življenje, skrbim za zdrava telo in duha? Sem ljubljena? Delam tudi kaj, kar mene veseli? Sem srečna, kot si želim, da bi bila onadva?
Otroci namreč zrastejo in njihovo življenje bo nekoč res povsem njihovo. Takrat bo presneto težko jadrati, če bo v središču … praznina.

Share