Danes sem bila res slabe volje. Pa ne mislim eno uro. Prav cel dan. Mogoče teden? Počutila sem se kot hrček, ki teče v krogih, na kolesu, ki se neprestano vrti in ga ni moč ustaviti. Hrček, ki ne zmore več.
Tik pred večerno pravljico sem na široko odprla okna dnevne sobe, da bi lahko zadihala in da bi spravila skupaj še tistih 15 strani pravljice, ne da bi me razstrelilo. Krat dva, kolikor sta si jih pripravila. Naznanila sem, da sem slabe volje in res utrujena in da bi rada imela čim prej svoj mir.
Vem, kaj bo pomagalo, je naznanil Tijan. “Da gresta spat brez pravljice,” sem poskusila srečo. Ne, se zasmeji. Položi mi obe dlani na prsni koš, kot da bi vedel, da me prav tam tišči, nato še glavo. In mirno diha in se ljubeče nasmiha. Mali ga vidi in naredi enako.
Dve lepi, blond, vedno podivjani, poskakujoči in glasni glavi, mirno in v tišini počivata na mojem srcu. Hecno, minilo ni niti pet sekund, ko je vsa napetost začela popuščati. Vse bolj mirna sem postajala. Deset sekund in sta odgnala vse, kar se je nabralo čez dan. Kakšno minuto smo ostali tako. “Je boljše, mami”, me vpraša starejši. Neverjetno, ampak popolnoma sem ok, odgovorim. Kot nova. “Vidiš, ljubezen in objem vedno pomagata,” mi razloži.
Ni se mi več mudilo bežati. Zaprla sem okna.
Razmišljam. Morda pa takrat, ko se nam zdi, da bi umik najbolj pomagal, v resnici najbolj potrebujemo – ravno nasprotno – bližino …
