Kot majhna deklica sem vedno s kepo v trebuhu stala na hodniku stanovanja, ko se je ati odpravljal na daljšo službeno pot z letalom. Želela sem si namreč, da bi tudi jaz lahko šla. “Nikoli v življenju ne bom našparala za letalsko karto,” sem mu obupano rekla, medtem ko je v svetlo sivi trdi kovček s koleščki, takšen, kakršnega si takrat imel samo za na letalo, zlagal skrbno zlikane in zložene srajce. “To je stodvajset let šparanja, tega sploh ne bom dočakala,” me je grabil otroški obup in šlo mi je na jok.
Spomnim se kot bi bilo včeraj, kako je dvignil pogled, me pobožal po glavi in z nasmehom na ustnicah rekel: “Sanči, ko boš velika, boš, če si boš tako želela, prepotovala ves svet.” Neverjetno, kakšno moč imajo besede staršev. Zaradi teh besed sem od tedaj naprej trdno verjela, da bo res tako, da je mogoče. Da ne more biti drugače. Kar je rekel, je rekel.
Barvala sem države na zemljevidih in sanjarila ob knjigah in revijah o potovanjih, kako se bodo enkrat moja hrepenenja – o tem zdaj ni več dvoma – uresničila.
Samo sebe sem tako začela dojemati kot popotnico, še preden sem kamor koli zares šla.
Ko mi je bilo 15 let, me je mami peljala v kino gledat Sedem let v Tibetu in me vzela s sabo na potopisno predavanje o Avstraliji in obisku gore Uluru. Želela je videti svet, a ni imela nikoli ne možnosti in ne poguma za to. Me je pa vzela, oh kako zelo sem bila srečna, na vikend izlet po gradovih Ludvika Bavarskega in spomnim se, da je imela nastanitev najbolj puhaste kovtre, pod katerimi sem kadar koli spala. Popotniško seme je bilo dokončno zasejano. A življenje mi je prineslo nič kaj lahkotna najstniška leta, še manj pa možnosti, da bi lahko kam odpotovali.
Ko sem bila stara 22 let, tako še vedno nisem bila nikjer drugje kot s srednjo šolo v Grčiji in z agencijo v Tuniziji. To sta bili moji edini vožnji z letalom. In še to s celo skupino ljudi. Bila sem hudo razočarana nad sabo. Kje je zdaj moj svet? Kakšna popotnica sem, če nisem še nikamor zares odpotovala? Kako bom videla cel svet, če ne morem potovati niti kot študentka?
Tedaj se je zgodilo nekaj prelomnega. S fantom sva se grdo sprla. Zveza je imela zelo nezdrave temelje, jaz pa sem bila po težkih najstniških letih nagnjena k napačnim razmerjem in podzavestno težila k podoživljanju ranjenosti. Vedela sem, da je edini način, da se ne vrnem v ta odnos, daljši umik. In hkrati sem čutila, da če kot študentka ne najdem načina, da odpotujem, kasneje težje začeti uresničevati svoja popotniška hrepenenja. Televizijske prispevke v tedanji službi sem oddelala vnaprej in napovedala, da me tri tedne ne bo.
Rezervirala sem najcenejšo vozovnico za Španijo in s 300 evri odpotovala za tri tedne. Zdaj ali nikoli. Sama. Kar bo, pa bo.
V naslednjih desetih letih sem prepotovala okrog 40 držav, nekatere večkrat, nikoli jih nisem zares preštela. Nekaj sama, nekaj s partnerjem, nekaj z otroki.
Še bolj kot same države, so me vlekli ljudje in spoznanja, ki so mi jih poti prinesle.
Našla sem način, čas, sredstva, potovanja postavila visoko na listi prioritet, se naučila poceni potovati. In kaj drugega dati na stran. In pri tem naposled čutila, da sem začela svoje sanje tudi živeti, ne le sanjati. Gre samo za odločitev, sem si govorila.
Ni vseeno torej, kaj govorimo otrokom. Ali pokažemo zaupanje v njihove sanje ali ne. To, da jih slišimo, lahko postavi neprecenljive temelje. Glavne korake pa mora vseeno narediti vsak sam. Zelo malo se v življenju zgodi kar samo od sebe.
Hvala, ati, za spodbudo, za vse National Geographic revije, za vztrajanje, naj se naučim čim več jezikov, za vse jezikovne tečaje. Hvala, ker si ostal tiho vsakič, ko sem denar raje kot v prihranke vložila v potovanja. Tudi takrat, ko si že odprl usta …
In hvala, mami, ker si našla edini način, da mi omogočiš potovanja, ko mi jih nisi mogla privoščiti – vodila si me od potopisnega predavanja do potopisnega predavanja, gledala z mano Mojco Mavec in skupaj z mano sanjarila. In zdaj kot mama vem, kako težko ti je moralo biti, ko sem sama potovala v dežele, od koder sem se težko javila, in si morala zaupati, da bo vse ok.
Hvala, ker mi niti enkrat v življenju nisi rekla: Javi se, ko prideš. Samo zato, da mi ne bi vsejala strahu, da bi se mi lahko karkoli zgodilo.
Hvala, ker si mi pri šestih letih rekla: Če želiš hoditi v glasbeno šolo v sosednji kraj, boš morala hoditi sama z avtobusom, ker nimam ne avta ne izpita za avto, ampak verjamem, da boš zmogla. Parkrat sem narobe izstopila in enkrat prišla domov peš, ampak I did it! Hvala, ker si zvrha stopnic zadržujoč sapo opazovala, kako bom sama prišla do izhoda bloka. In nisi nikoli pokazala strahu, da mi ne bi uspelo sami.
In hvala obema, ker sta me vedno učila sočutja, spoštovanja in ljubezni do ljudi, ne glede na socialni status, barvo kože, starost, videz. Hvala za vajina odprta pogleda in srci na svet, ljudi, živali.
Zdaj šele razumem, da se tako vzgoji popotnika. Brez skrbi, ne z denarjem za potovanja in ne s potovanji. Ne z vožnjami do in z letališča. Temveč tako, da ga opremiš z nujno opremo za popotništvo: samostojnostjo, iznajdljivostjo, radovednostjo, zaupanjem v dober izid, znanjem, odprtostjo do sočloveka, željo, da svet doživiš.
In potem popotniško seme, če je res tisto pravo, najde način, da vzklije.
Preberite tudi:
Česa me je naučilo prazno gnezdo?
Česa sta me naučila večstoletna hrasta na Krku?
Zakaj ni samo slabo doživeti slabo?
Od 1.-22. aprila lahko na mojem Youtube kanalu vsak dan ob 19.00 uri spremljate mojo nepozabno solo pot čez Maroko, polno smeha, solz, prelepe pokrajine, srčnih domačinov in doživetij za v življenjsko zbirko: TUKAJ.
Maroku sledijo še druge vsebine, naročite se na kanal in sproti boste obveščeni o novih vsebinah. Hvala za sopotništvo.
