Zapisi

Kako sem začela potovati ali kako vzgojiti popotnika?

Kot majhna deklica sem vedno s kepo v trebuhu stala na hodniku stanovanja, ko se je ati odpravljal na daljšo službeno pot z letalom. Želela sem si namreč, da bi tudi jaz lahko šla. “Nikoli v življenju ne bom našparala za letalsko karto,” sem mu obupano rekla, medtem ko je v svetlo sivi trdi kovček s koleščki, takšen, kakršnega si takrat imel samo za na letalo, zlagal skrbno zlikane in zložene srajce. “To je stodvajset let šparanja, tega sploh ne bom dočakala,” me je grabil otroški obup in šlo mi je na jok.

Spomnim se kot bi bilo včeraj, kako je dvignil pogled, me pobožal po glavi in z nasmehom na ustnicah rekel: “Sanči, ko boš velika, boš, če si boš tako želela, prepotovala ves svet.” Neverjetno, kakšno moč imajo besede staršev. Zaradi teh besed sem od tedaj naprej trdno verjela, da bo res tako, da je mogoče. Da ne more biti drugače. Kar je rekel, je rekel.

Barvala sem države na zemljevidih in sanjarila ob knjigah in revijah o potovanjih, kako se bodo enkrat moja hrepenenja – o tem zdaj ni več dvoma – uresničila. Ko mi je bilo 15 let, me je mami peljala v kino gledat Sedem let v Tibetu in me vzela s sabo na potopisno predavanje o Avstraliji in obisku gore Uluru. Želela je videti svet, a ni imela nikoli ne možnosti in ne poguma za to. Me je pa vzela na vikend izlet po gradovih Ludvika Bavarskega in spomnim se, da je imela nastanitev najbolj puhaste kovtre, pod katerimi sem kadar koli spala. Popotniško seme je bilo dokončno zasejano.

Toda, ko sem bila stara 22 let, še vedno nisem bila nikjer drugje kot s srednjo šolo v Grčiji. To je bila moja edina vožnja z letalom. In to celo s skupino. Bila sem hudo razočarana nad sabo. Kje je zdaj moj svet? Kakšna popotnica sem, če nisem še nikjer bila? Kako bom videla cel svet, še si kot študentka še vedno ne morem privoščiti potovanj?

Tedaj se je zgodilo nekaj prelomnega. S fantom sva se grdo sprla. Zveza je imela zelo nezdrave temelje, jaz pa sem bila po težkih najstniških letih nagnjena k napačnim razmerjem in podzavestno težila k podoživljanju ranjenosti. Vedela sem, da je edini način, da se ne vrnem v ta odnos, daljši umik. In hkrati, vedela sem, da bo, če kot študentka ne najdem načina, da odpotujem in začnem uresničevati svoja popotniška hrepenenja, kasneje še težje. Televizijske prispevke v tedanji službi sem oddelala vnaprej in napovedala, da me tri tedne ne bo.

Prvo potovanje po Španiji
Moje prvo solo potovanje je bilo krožno potovanja po Španiji.

Rezervirala sem najcenejšo vozovnico za Španijo in s 300 evri odpotovala za tri tedne. Zdaj ali nikoli. Sama. Kar bo, pa bo. V naslednjih desetih letih sem prepotovala skoraj 40 držav. Nekaj sama, nekaj s partnerjem, nekaj z otroki. Našla sem način, čas, sredstva, potovanja postavila visoko na listi prioritet, se naučila poceni potovati. In pri tem neizmerno uživala. Gre samo za odločitev.

Ni vseeno torej, kaj govorimo otrokom. Ali pokažemo zaupanje v njihove sanje ali ne. To, da jih slišimo, lahko postavi neprecenljive temelje. Glavne korake pa mora vseeno narediti vsak sam. Zelo malo se v življenju zgodi kar samo od sebe.

Hvala, ati, za spodbudo, za vse National Geographic revije, za vztrajanje, naj se naučim čim več jezikov, za vse jezikovne tečaje. Hvala, ker si ostal tiho vsakič, ko sem denar raje kot v prihranke vložila v potovanja. Tudi takrat, ko si že odprl usta …

In hvala, mami, ker si našla edini način, da mi omogočiš potovanja, ko mi jih nisi mogla privoščiti – vodila si me od potopisnega predavanja do potopisnega predavanja, gledala z mano Mojco Mavec in skupaj z mano sanjarila. In zdaj kot mama vem, kako težko ti je moralo biti, ko sem sama potovala v dežele, od koder sem se težko javila, in si morala zaupati, da bo vse ok.

Hvala, ker mi niti enkrat v življenju nisi rekla: Javi se, ko prideš. Samo zato, da mi ne bi vsejala strahu, da bi se mi lahko karkoli zgodilo.

Hvala, ker si mi pri šestih letih rekla: Če želiš hoditi v glasbeno šolo v sosednji kraj, boš morala hoditi sama z avtobusom, ker nimam ne avta ne izpita za avto, ampak verjamem, da boš zmogla. Parkrat sem narobe izstopila in enkrat prišla domov peš, ampak I did it! Hvala, ker si zvrha stopnic zadržujoč sapo opazovala, kako bom sama prišla do izhoda bloka. In nisi nikoli pokazala strahu, da mi ne bi uspelo sami.

In hvala obema, ker sta me vedno učila sočutja, spoštovanja in ljubezni do ljudi, ne glede na socialni status, barvo kože, starost, videz. Hvala za vajina odprta pogleda in srci na svet, ljudi, živali.

Zdaj, ko sem sama mama, šele razumem, da se tako vzgoji popotnika. Brez skrbi, ne z denarjem za potovanja in ne s potovanji. Ne z vožnjami do in z letališča. Ravno obratno, tako, da ga opremiš z nujno opremo za popotništvo: samostojnostjo, iznajdljivostjo, radovednostjo, zaupanjem v dober izid, znanjem, odprtostjo in željo, da svet doživiš.

In potem pravo popotniško seme najde pot na plano. Samo.

Še več popotniških vsebin najdeš na mojem Instagramu.

Mogoče ti bo všeč tudi ...