Solo potovanje po Radžastanu, enem izmed kulturno in arhitekturno najprivlačnejših in najbolj tradicionalnih predelov Indije, ki slovi kot dežela kraljev in palač, me je spremenilo za vedno.
Sama čez Radžastan
Kupila sem letalsko vozovnico iz Ljubljane preko Istanbula do Delhija, si oprtala popotniški nahrbtnik, vtaknila vanj Lonely planet in odpotovala za mesec dni v Radžastan, najbolj severno deželo Indije, imenovano tudi “Dežala kraljev”. Gluha za opozorila, da je lahko samostojno potovanje po Indiji za ženske neprijetno, in še posebej po Radžastanu, kjer so indijske tradicije najmočneje zakoreninjene. A čutila sem, da moram prav tja, v deželo kraljev in palač.
Kar sem doživela na poti čez Radžastan, me je spremenilo in obogatilo za vedno.
Delhi
Pristanek v glavnem mestu Indije – prvi kulturni trk
“Živjo, kje pa sedi tvoj mož?” me je iz zatopljenega branja na letalu prebudilo vprašanje živahnega, mlajšega in tekoče angleško govorečega indijskega para. Ne da bi vedela, v kaj se podajam, odgovorim: “Sama potujem.” “Sama na letalu? Te torej mož čaka v Delhiju?” mi odobravajoče pokimata. “Ne, tudi ne. Po Indiji grem sama.” “Te tam čaka družina?” Vprašanj ni bilo konca. Skušala sem razložiti, a sta bila osupla. “Kako to, da te je moževa družina pustila samo? So ti oni kupili vozovnico?” Zabila sem zadnji žebelj: “Nisem poročena. Vozovnico sem kupila sama.” Dolga tišina. Ko sta si opomogla od slišanega, sta mi napisala telefonske številke sorodnikov in mi svetovala, naj raje ostanem ves čas potovanja pri njih v Delhiju. Tako bosta lahko mirno spala, da mi nista dopustila te nevarne neumnosti.
New Delhi: zastražene bogate soseske in kontejnerska naselja
New Delhi, z več kot 28 milijonov prebivalci tretje največje mesto na svetu, je bil moje izhodišče na poti proti Radžastanu. Kljub temu, da sem prispela ob pol treh ponoči, so na okna taksija na križiščih trkali majhni, zapuščeni otroci vrtčevske starosti, prodajali robčke in balone. Taksi so pome poslali iz hostla, taksist mi je moral povedati varnostno kodo, preden sem vstopila v vozilo. Zrak je bil poln smoga, ulice osupljivo polne smeti, ob cestah je gorel ogenj. Vozili smo se mimo zastraženi bogatih sosesk in mimo neskončnih kontejnerskih naselij za ljudi z ulice, nepopisanih prebivalcev naj bi bilo več milijonov.
Kaj (na kratko) ponuja New Delhi?
Ogled znamenitosti v naslednjih dneh pa je jemal dih. Mogočna rdečkasta Humayunova grobnica, minaret Qutab, Rdeča utrdba, mošeja Jama Masjid, znamenita Indijska vrata, Lotusov tempelj in moderen tempelj Akshardam so največje znamenitosti tega neobvladljivo velikega mesta.
Vožnja z metrojem je med ogledi trajala tudi po uro in več, avtobus in kakršno koli nočno pohajkovanje, so mi močno odsvetovali. Na metrojih je bila nepopisna gneča – a ne, če si ženska. Za ženske je namreč rezerviran prvi vagon, ki je skoraj prazen, vsi ostali so namenjeni moškim, ki so bili močno nagneteni. Tako je tudi videti javno življenje v Indiji, zelo nesorazmerno prevladujejo moški.
Pred pragom Radžastana: Tadž Mahal (Agra) – presunljiv spomenik ljubezni
Prišel je čas za odhod v 200 kilometrov oddaljeno Agro z eno največjih znamenitosti sveta – čudovitim Tadž Mahalom (krono palač). Da bi doživela pravo Indijo, sem vzela vozovnico za vlak za drugi razred. Ko se spomnim, kako črna v obraz in prašna sem prispela na cilj, se še danes smejim. Na vlaku sem bila edina ženska, vse smeti preprosto odvržejo na tla. A ko sem ga ugledala, Tadž Mahal namreč, so se mi zašibila kolena.
“Ne morem verjeti, uspelo mi je!” so vzklikale moje misli.
Bil je popolno simetričen, odsevajoč v bazenu pred njim, marmor deviško bel. Leta 1631 ga je mogulski šah Džahan posvetil svoji tretji ženi, ki je umrla pri svojem 14. porodu. Pokopan je ob njej, njuna ljubezenska zgodba in nepopisno lepa zgradba pa sta navdihnili številne mite.
Naposled čarobni Radžastan: spoznavanje kulturnih različnosti
Priložnosti za doživljanje trenutka ni bilo. Praktično vsak, ki je šel mimo mene, je vprašal, od kje sem, kako mi je ime, ali sem poročena in ali se lahko fotografiramo. Na ta štiri vprašanja sem naslednje tri tedne odgovorila neštetokrat. V nasprotju z Evropejci, v Indiji ni v navadi upoštevati osebnega prostora ali se ustaviti pri zastavljanju osebnih vprašanj. Pozorno spremljajo, kako se počutiš, velikokrat vedo, kaj razmišljaš, dajo, preden poveš, kaj potrebuješ. Nepredstavljivo je, da potuješ sam. Čeprav utegne toliko nenehne komunikacije biti utrujajoče, se počutiš osamljenega, ko se vrneš v Evropo, kjer se praviloma izogibamo očesnemu stiku. Za njih so oči odraz duše.
V Agri sem se tudi prvič srečala s prosto gibajočimi se kravami, ki so v Indiji, tako kot njihovi iztrebki, svete. Svete zato, ker lahko krava otroku da mleko, če ga mama ne more. Izvem, da krave zelo dobro vedo, kje so doma, in se zvečer, ko zaključijo pohajkovanje, vrnejo.
Prestolnica Radžastana: Jaipur, imenovan tudi Roza mesto
Čas je bil, da vstopim v prestolnico Radžastana, Jaipur, ki se ga morda spomnite iz filma Eksotični hotel Marigold. Leta 1876 so ob obisku princa Alberta hiše obarvali rožnato in še zdaj velja za Rožnato mesto.
Znamenita palača Hawa Mahal, palača vetra, zgrajena iz rdečega in rožnatega peščenjaka, s svojimi 953 izjemno precizno dekoriranimi rešetkami na oknih, spominja na satje. Rešetke so bile namenjene damam, da so lahko opazovale dogajanje na ulici, ne da bi jih videli v obraz, ki je moral biti zunaj zakrit. Še bolj presunljiva je trdnjava Amber iz 16. stoletja, ki se na štirih kvadratnih kilometrih razteza na hribu izven mesta. Obdana je s kar 20 kilometrov dolgim obzidjem. Glavna atrakcija so Ganeshova vrata v stari radžastanski palači, okrašena z mozaičnimi ploščami.
V Radžastana je resnično vredno doživeti Diwalli
Jaipur sem obiskala ravno pred Diwallijem, največjim hindujskim praznikom. Hinduizem je sicer v Indiji glavna religija (80 odstotkov prebivalcev), sledijo jim muslimani. Praznovanje traja pet dni in vse mesto je bilo v pripravah – koliko cvetja, sladic, luči in pirotehničnih sredstev, sprožijo jih na predvečer in jutro Diwallija! Ničkolikokrat sem se peš v gneči zataknila skupaj s tuk tuki, motorji, kamelami in sloni.
K sebi me je za ves čas praznovanja dobesedno z ulice povabila jaipurska družina. Čeprav sem imela pot naprej načrtovano, sem ostala. “Sania Mirza (priljubljena indijska teniška igralka), Indije ne boš našla v znamenitostih, temveč v ljudeh. Ne moreš biti sama za Diwalli.”
V tem času temeljito očistijo dom in okolico, nahranijo ljudi in živali z ulice ter se bogato obdarujejo, saj verjamejo, da se ti vse, kar podariš, bogato povrne. Družina je imela, kakor sem ob prihodu ugotovila, rudnik rubinov. “Vas nič ne skrbi, da vam ne bi kakšnega odnesla?” se pošalim in pokažem na meter visok kup rubinov, pokritih zgolj z brisačo. “Ti si nam zaupala nekaj tako dragocenega, kot je tvoje življenje. Mi pa naj tebi ne bi zaupali nekaj tako nadomestljivega, kot so rubini?” Koliko modrosti sem odnesla iz Jaipurja.
Sveto mesto Radžastana: Pushkar z znamenitim svetim jezerom
Vredno je bilo obiskati tudi Pushkar s svetim jezerom in opazovati, kako se v hudo onesnaženi vodi jezera kopajo romarji, saj verjamejo, da se bodo s tem očistili grehov in ozdravili kožnih bolezni.
Eno najbolj obiskanih mest Radžastana: Udaipur ali Belo mesto
“Belo mesto” Udaipur velja za najbolj romantično lokacijo v Indiji za bučne indijske poroke. Obdano je z umetnimi jezeri, mestno palačo pa sestavlja kar enajst palač, dvorišč in vrtov. Znana je po zapletenih pavjih mozaikih.
Tudi Radžastan ima svoj Chefchaouen: Jodhpur ali Modro mesto
Kar je za Maroko Chefchaouen, je za Radžastan Jodhpur. Fotogenično mesto Jodhpur ali Modro mesto slovi po modrih hišah.
Povsem na severu Radžastana: Jaisalmer – spektakularno Zlato mesto
Moj zadnji postanek v Radžastanu je bilo “Zlato mesto” Jaisalmer, sredi puščeve Thar, 120 kilometrov od pakistanske meje, nad katerim kraljuje spektakularna peščena utrdba iz leta 1156 z 99 stražnimi stolpi, v kateri še vedno živi 4000 ljudi. Zapleteno izrezljani Maharadžina palača in džainski templji pritegnejo obiskovalce od vsepovsod.
Radžastanska hrana je zelo pekoča in lahko povzroča težave
Po treh tednih Indije sem že pošteno shujšala, saj je bila hrana nepopisno pekoča in želodec je tulil od bolečin. V Jaisalmeru sem si zato privoščila nepekoč obrok v enem izmed hotelov. “Kakšna napaka, Sania Mirza,” mi je očital lastnik mojega hostla, ko sem se strašansko zastrupila s hrano. “Gosta pogosto zastrupijo, z zdravnikom pa si delijo provizijo. No, le da ti nisi bila njihov gost.” Jezno je poklical v hotel, mene pa pozdravil z litrom in pol kuminovega čaja. Naslednje dni sem tako jedla le “meni za bolne”. Kot kaže so zastrupitve res velikokrat na meniju, sem se pošalila sama pri sebi.
Radžastanskemu prometu ni para
Za pisanimi oblačili Radžastana je veliko trpkega življenja
Ni vse svoboda, kar je pisano. Bolj kot sem se umikala od velikih mest, bolj sem spoznavala, v kako težkem položaju so tamkajšnje ženske, premnoge povsem odvisne od besede moževe družine. Mnoge nikoli ne smejo zapustiti hiše, se izobraziti ali delati, nimajo nikakršne možnosti odločanja o svojem življenju. Zelo izrazit je tudi kastni sistem, sistem nerazumljivega kaznovanja za kršitve družbenih pravil, in tudi poroke so še vedno dogovorjene. Nevestina družina mora plačati bogato doto, zato deklice niso zaželene.
Za vso pisanostjo oblek se torej ne skrivajo nič manjše omejitve kot za tistimi črnimi, o katerih je veliko več govora.
Želim vam nepozabno potovanje čez Radžastan. Upam, da ste uživali v branju. Pridružite se mi tudi na družbenih omrežjih in v novičniku. Hvala!
Preberite tudi:
- Slikovita Skandinavija – naša pot od Gotheburga do Bergna
- Osupljiva visokoalpska cesta Grossglockner
- Prazniki in dela prosti dnevi 2024: super predlogi za potepe
- Praga z otroki – znamenitosti, ki jih bodo navdušile
