Kuba, otok rajskih belopeščenih plaž, palm, ruma, cigar, starodobnikov, strastnega plesa in ljudi. Pa je mogoče na potovanju občudovati naravne lepote in znamenitosti Kube, ne da bi opazili tudi sence? Težko.
Nepričakovan pristanek na Kubi
Potovanje na Kubo je bilo eno mojih najbolj nenadnih. Med iskanjem letalskih vozovnic za zimski potep v zadnjem hipu se je kot strela z jasnega prikazala all-inclusive ponudba za Varadero na Kubi s prestopno letalsko vozovnico iz Ljubljane, ki je bila veliko ugodnejša od samostojnega leta na ta kulten karibski otok.
Srce mi je divje zautripalo. Razmišljala nisem niti za hip.
Nekaj dni kasneje sem v dvoje že letela nad zaledenelo Grenlandijo in newyorškimi nebotičniki, ki so prodirali skozi meglo. Po enajsturnem letu sem pristala na kubanskem letališču in vdihnila karibski zrak, katerega temperatura se februarja na Kubi dvigne le do prijetnih 28 stopinj. Višina ponudbe se je kasneje izkazala za napako, potovanje na Kubo pa nikakor.
Dve plati revolucije
Pisalo se je leto 2009. Takrat je bila povprečna mesečna plača Kubancev okrog 17 dolarjev, do leta 2022 se je povzpela na 45 dolarjev in v letu 2023, ko je bila inflacija na Kubi kar 30-odstotna, do 148 dolarjev mesečno. Kuba je ena od redkih še obstoječih marksistično-leninističnih enostrankarskih socialističnih držav. Po revoluciji leta 1959 jo je znameniti Fidel Castro vodil kar 49 let. Njegov režim je zmanjšal nepismenost, izkoreninil rasizem, izenačil pravice žensk (zavzemajo 48,9 odstotkov parlamentarnih sedežev in imajo dveletno porodniško) in izboljšal javno zdravstvo, a bil močno kritiziran zaradi zatiranja ekonomskih, osebnih in političnih svoboščin.
Avtoritarni režim še danes ne dopušča politične opozicije ali dviga glasu proti režimu. 72 odstotkov Kubancev živi pod pragom revščine, povprečna pokojnina znaša 9,50 dolarja. Ta okvir je treba razumeti, preden se zapodimo na sanjske kubanske plaže, pod palme z rumovimi koktejli, v energično Havano in pred grafite Che Guevare, simbola kubanske revolucije.
Kubanske plaže so med najlepšimi plažami na svetu
Šesturna časovna razlika mi ni dala spati in podala sem se na 20-kilometrsko plažo Varadera, ki leži na 1,2 kilometra širokem polotoku Hicacos. Varadero ima eno najlepših plaž na svetu in je največje resortsko območje v Karibih. Čim se je začela umikati noč, se je iz hotelov ob plaži oglasila kubanska glasba, ob kateri je osebje pripravljajo vse za nov dan. Opoldne, ko je bilo močno kubansko sonce najvišje in so obiskovalce hladili znameniti rumovi koktajli, kot so cuba libre, mohito in daiquiri, je bilo turkizno morje kot nerealen privid in fin bel pesek zaslepljujoč.
Vriskajoče sem se zagnala v tople valove, ki so imeli kar 28 stopinj. Bi sploh lahko bilo lepše? Lahko. Na Kubi navdušujejo premnoge plaže, med njimi Ancon pri Trinidadu, plaži Punta Francés na drugem največjem kubanskem otoku Isla de la Juventud in Maria la Gorda s koralnimi grebeni, Playa de Tortuga z želvami in plaže otoka Cayo Coco s flamingi. Na Cayo Guillermo lahko zakopljete stopala v najbolj fin pesek in na otoku Cayo Levisa doživite neokrnjen belopeščen kubanski raj. Kubanske plaže so neopisljivo lepe.
Kubanske ceste so poseben podvig
Klicalo je spoznavanje prave Kube. “Buenas días, rada bi najela avtomobil za teden dni.” Močnejši Kubanec srednjih let se je začel gromko in iz vsega srca režati. Počasi je odložil cigaro, nekaj zapisal na papir in ga potisnil prek mize. Smeh je dobil kontekst. Cena dnevnega najema je znašala sedemkratnik mesečne kubanske plače, tedenska je bila višja kot celoten paket potovanja na Kubo. “Škodo na avtomobilu poravnate vi, gorivo poiščete sami. Pa srečno na naših cestah,” je dodal in dobrodušno zmajal z glavo. Sklenili smo posel – za motorček in dve rdeči čeladi in le za enodneven najem avtomobila za pot do Havane.
Vsake toliko je bila cesta povsem nenapovedano odrezana in razbita, ob njej je na možnost prevoza čakalo trume domačinov v pisanih oblačilih. Avtomobili so na kubanskih cestah redki, saj jih vse od leta 1959 pa do 2013 niso smeli kupiti ali prodajati. Je pa zato Kuba pravi raj za ljubitelje ameriških starodobnikov in popravljanje avtomobilov je eden bolj pogostih prizorov.
Kuba, ki je od Slovenije večja za pet in polkrat, ima sicer 60.858 kilometrov cest (Slovenija 39.000), zgolj polovico asfaltiranih in le 643 kilometrov hitrih. Javni promet je redek in počasen. Razdalje se tako merijo bolj po času, kot po kilometrih.
Naposled glavno mesto Kube – ikonična Havana
Mimo so bežali čudovita tropska pokrajina, enormni kaktusi in fascinantne hiše kolonialnega sloga, ki so klicale po obnovi. Prav takšen je bil tudi pogled na Havano. Mogočna, filmska, mavrična, z izjemno arhitekturno dediščino (od baroka do art deco-ja, neoklasicizma in art nouveau-ja), eno najbolj impresivnih v obeh Amerikah. Staro mestno jedro Havane sodi na seznam UNESCO kulturne dediščine. Polne ulice razigranih otrok, pisanih starodobnikov, ulične umetnosti, ritmov in domačinov človeku zlezejo pod kožo.
Izstopajo glavno pokopališče Cristóbal Colón z 800.000 grobovi, kabaret predstave, Kapitol (nekoč sedež kubanskega parlamenta), pet glavnih kolonialnih trgov, mestno gledališče, umetniški četrti San Isidro in Fusterlandia in narodna galerija. Na Kubi velja obiskati vsaj še čudoviti mesti Trinidad in Santiago de Cuba ter kraško kotanjo Viñales, kjer pridelujejo tobak za prvorazredne kubanske cigare, znane širom sveta.
Na Kubi niso redkost trgovine, ki niso za domačine
Po celem dnevu raziskovanja kubanske prestolnice sem v eni izmed redkih trgovin z živili kupila dve veliki vodi, ki sta bili celo za evropske razmere precej zasoljeni. “Oprostite,” pocukam za rokav visokega varnostnika pred trgovino: “Sprašujem se, kako so takšne cene vzdržne za domačine.”
Varnostnik mi pokaže, naj stopim na stran, zaznam neugodje, a hkrati znova izzovem smeh: “Gospodična, te trgovine niso za nas, le za tujce. Z vašima vodama lahko hranim celo svojo družino pol meseca. Za nas so druge trgovine, z drugimi cenami, a v njih ni kaj kupiti. Mi plačujemo v pesih, vi v tuji valuti. Zdaj pa moram končati pogovor, sicer …” Pred sabo prekriža dlani in pomiga s prsti. Znak, da gre lahko v keho. V njihovih trgovinah res ni bilo kaj drugega kot moka in sladkor.
Leta 2021 je vlada po 60 letih izključno državnega poslovanja omogočila zagon malih in srednjih podjetij. Tako so lahko začele tudi privatne trgovine prodajati dobrine, ki jih je prej ponujal le črni trg. Padlo je še nekaj drugih omejitev. Od leta 2008 lahko domačini obiščejo kubanske resorte in od leta 2013 odpotujejo iz države brez dovoljenja oblasti.
Tisto vodo sem spila z obilo slabe vesti, a ob najlepšem prizoru. Na promenadi Malecón so se ob sončnem zahodu zbirali domačini vseh starosti in plesali ob ritmu bobnov.
Kubanci so rojeni za ples
Ples je v kubanski kulturi globoko zakoreninjen. Z nekaterimi tradicionalnimi plesi častijo mati zemljo in uprizarjajo različne bogove Orishas iz afriške religije Yoruba, mi v pogovoru razloži Ana Jurenec, magistra psihologije, profesionalna plesalka in učiteljica plesa, ki je na Kubi večkrat izpopolnjevala svoje plesno znanje. Vsak bog ima svoje gibe in svojo mimiko. Verjamejo, da je bog v zemlji, kamor so tudi usmerjeni plesni gibi.
“Ples pri Kubancih ni naučen, temveč intuitiven, animalističen. Glasbo enostavno čutijo, kar je čudovito doživeti.”
Še posebej zanimiv je hitri ples rumba guaguancó, s katerim slavijo plodnost. “Gre za igro med moškim in žensko, pri čemer ženska z boki ščiti svoje spolovilo, moški pa z gibi nakazuje penetracijo. Ženska medenico nenehno umika in ga hkrati vabi. Pomislite, gre za njihov tradicionalni ples. In to zdravo seksualnost lahko čutiš, vidiš na vsakem koraku. Že pri hoji imajo odprto medenico, odprte prve tri čakre, tudi otroci. To je pri njih naravno, ne perverzno. To živijo, zato se mnogo ljudi na Kubi telesno zelo odpre,” pove Ana Jurenec.
Kateri plesi so na Kubi še priljubljeni?
Nadvse priljubljeni so tudi plesi ruedo, mambo, cha-cha-cha in salsa, v katero vključujejo gibe tradicionalnih plesov. V mestu Santiago de Cuba je glasbe in plesa še posebej veliko. “Tam smo plesali povsod. Domačini si niso mogli veliko privoščiti in so se na ta način družili. Tudi interneta ni bilo in ravno ta odrezanost od sveta je dajala Kubi pristnost. Čez leta sem opazila, da je zvoke bobnov na havanski promenadi Malecón zamenjalo zrenje v telefone. Morda se je to prvo navdušenje pomirilo in mislim, da se je njihova kultura plesa ohranila.”
O vsem tem sem razmišljala na poti domov. O vzporednih svetovih. O tem, kaj je raj. O tem, kaj nam napredek da in kaj vzame.
Vsekakor vam želim lep obisk Kube. Pridružite se nam tudi na družbenih omrežjih. Hvala! –>
Preberite tudi:
