Zapisi

Zares spustiti

Opazujem svoje lase in se čudim. Kako so se naposled povsem popravili? Nič več se ne lomijo, ne izpadajo, gosti so in svetleči. Mogoče, ker jih ne barvam več? Mogoče, ker pijem vse mogoče zvarke in jih negujem z vsemi čudežnemi in smrdečimi recepti moje ome?

Ampak vse to sem že prej počela, pa ni nič pomagalo. Sesuvali so se kot pepel in izpadali, kot da tekmujejo, kdo bo prej zapustil moje telo.
Nekje sem brala, da so lasje odraz duše. Bo kar držalo, sem si tolikokrat rekla. Kaj pa, če so takšni zato, ker se zbujam srečna? Polna veselja do življenja?

Za mano je leto pekla in nebes. Vse v enem, eno čez drugo. Z A. sva se po 14 letih poslovila in se potem, naj zveni še tako nenavadno, naposled naučila komunicirati drug z drugim. Izgubila sem dom, kar je zarezalo vame kot sekira.

A kmalu sem ugotovila, da dom niso štiri ljubljene stene, ampak občutek, da si ljubljen.


Kot bi me posrkalo vesolje in izstrelilo v orbito, me je v temi našla ljubezen. Ko sem jo najmanj iskala in pričakovala, a najbolj potrebovala. Sredi karantene. Sredi vrtnarije. Kot strela z jasnega mi je poslalo prav tisto, za kar sem prosila. Ljubezen, ki mi je ličnice privzdignila navzgor. Ne hecam se, obraz se mi je spremenil.

Tako sem se bala, kaj bo, če izgubim, kar mi je znano, tudi če ni za nikogar dobro. Naučila sem se, da nič ne pride, dokler nisi pripravljen spustiti. Zares spustiti. Ne samo z besedami. Tako, zares pri sebi. Sprejeti slovo. Se nehati oklepati preteklosti. Kot utopljenec potapljajočega splava, reče temu moja prijateljica Alenka.


Če se tisto noč, ko mi je rezalo srce na pol, ko sem bila največje bitke s svojo bolečino, ne bi odločila, da spustim, kar odhaja. Če se ne bi odločila, da si podarim rože in bodo rože prihajale k meni. Če se ne bi uredila in dvignila glave, kot me je prignala Sara. Če ne bi šla v vrtnarijo z nasmehom na obrazu. Ne bi pritegnila sreče.


Sprememba se res začne pri nas samih. Pri v bistvu preprostih odločitvah. Spusti, kar mora iti. Sprejmi, kar ima za priti. Verjemi, da je konec šele začetek. In predvsem prestavi fokus iz preteklosti v prihodnost. Naravnost noro je, kako hitro se potem vse odvije v pravo smer.

You may also like...